VEŠČINE

SODOBNI CIRKUS

Beseda »cirkus« izhaja iz gr. krikos, direktni prevod je krog oziroma ring, označuje pa tudi okrogel prostor, v katerem so se odvijale konjske dirke. Izraz so kasneje prevzeli Rimljani (circus); označeval je stavbo, v kateri so se odvijale uprizorjene bitke, predstave treniranih živali, akrobatov in žonglerjev. Prvi rimski cirkus se je imenoval Circus Maximus, ki je bil sprva lesen, kasneje pa je postal dvorana, ki je sprejela tudi 25.000 obiskovalcev. Z zatonom Rimskega imperija je tudi cirkuška umetnost zatonila v pozabo, obstajale so le majhne nepovezane skupine. Ponovni vzpon je doživel v 14 in 15. stoletju – s prihodom Romov v Evropo. Popularen je postal predvsem v Angliji, Franciji in Italiji. Ob koncu 18. stoletja se uveljavi tudi v Ameriki, in kasneje s tremi pomembnimi predstavniki (G. Chiarini, L. Soullier, J. Tourniaire) tudi v južni Ameriki, Aziji, južni Afriki in Rusiji. Danes deluje predvsem kot moderni cirkus, ki se izvaja v dvoranah, gledališčih; brez živali in podprt s zgodbo. Kot tak še vedno predstavlja velik in pomemben del performativnih umetnosti na globalnem nivoju.

Na Kitajskem denimo svoje akrobatike nikoli niso imenovali cirkus, temveč zaji- akrobatika (ki vključuje žongliranje, hojo po vrvi, gimnastiko, ravnotežje, magijo, diabolo …). Njeni začetki segajo že v obdobje vojskujočih se držav (475-221 p. n. š. ). Svoje veščine so združevali v prvovrstne predstave z virtuoznimi točkami in pisanimi kostumi, podkrepljenimi s glasbeno spremljavo. Kitajska akrobatika je svoj vzpon dosegla v času dinastije Tang (7-10 st.n.š.), saj je v tem obdobju umetnost predstavljala eno najvišjih vrlin. Za razliko od zahoda do 20. stoletja se tam predstav ni nikoli izvajalo znotraj gledališč ter na organiziran način, saj niso bile odobrene s strani dvora in fevdalnih gospodov. Od leta 1949 naprej, ko je bila sprejet kot nacionalna umetnost, se je cirkus na Kitajskem močno razširil. Danes predstavlja eno gonilnih sil v razvoju cirkuške umetnosti po svetu.

Sodobni cirkus posega po različnih telesnih veščinah kot so akrobatika, kontorzionizem, žongliranje, zračne akrobacije, ravnotežje, ples, gledališče, klovnovstvo, manipuliranje z različnimi predmeti, mimika,...

ULIČNO GLEDALIŠČE

Ulično gledališče zaznamuje predvsem dejstvo da se uprizarja na ulici, trgu, parku, mostu ali podhodu, skratka zunaj gledališča, zunaj zaprtega, urejenega prostora. Sooča se s situacijami vsakdajega življenja v mestu, kot scenografijo uporablja mestno arhitekturo scenarij mora improvizirati svojo publiko pa si mora pridobiti kar na licu mesta. Ulični umetniki po svetu kot svoje orodje uporabljajo različne veščine izaza kot so gledališče, klovnovstvo, žongliranje, akrobatika, ogenj, ples, mimika,fizično gledališče, glasba,lutkarstvo...
V Sloveniji se je ulično gledališče razvilo predvsem s pojavom skupine Gledališče Ana Monro
( http://www.anamonro.org/index.php?option=com_content&task=view&id=19&Itemid=81), ki deluje že od leta 1982. Njeni ustanovni člani so po slovenskih mestih in prestolnici, izvajali različne ulične akcije, posege, predstave, zgodbe, pohode, parade in še marsikaj drugega.
Kasneje se je razvil tudi ulični festival, ki že več kot desetletje polni poletne ljubljanske ulice. V učnem procesu pa je že druga generacija Šuglarjev ( ŠUGLA- Šola uličnega gledališča), katere učenci so tudi nekateri člani CK.

CAPOEIRA

Capoeira je plesno borilna veščina iz Brazilije. Predstavljala je idejo njihove svobode, boja za izražanje in poosebljala njihove vrednote.
ki je zmes različnih afriških kultur(njihovih ritualov, glasbe, plesa), ki so se ob prihodu na novo zemljo, zmešale s portugalsko kulturo. . Danes deluje kot vsestranska veščina in gibalna umetnost, ki jo sestavlja: ples, borba, akrobatika, glasba, petje, filozofija, način življenja, modrost,..), s čimer pomeni tudi zakladnico znanja starodavnih kultur in izročil posameznih mojstrov.
Poleg svoje umetniške, športne in kulturne plati predstavlja capoeira tudi način sodobnega življenja oziroma njegovega celostnega sprejemanja. Deluje na principu igre, medsebojnega telesnega dialoga, zaznavanja in uporabe okolice, ter prilagajanju nepričakovanim situacijam.
Izvaja se jo znotraj kot tudi zunaj telovadnih prostorov, v krogu (roda) ob zvoku capoeirističnih inštrumentov, skupinskemu petju sepo dva borca pomerita v svoji spretnosti telesne izraznosti.
Prvi je Sloveniji capoeiro predstavil, danes Mestre/Mojter Ubaldo "Alegria", že leta 2000. Od takrat je ustvaril svojo skupino Capoeira Tradicao Baiana (http://www.capoeiratb.com/), ki deluje v Ljubljani in Trstu.Skupina zajema tako odrasle kot mladostnike in otroke.